»Preden smo ugotovili, kje je doma, je preteklo pet dni. Gospo smo našli s pljučnico, potrebovala je takojšen prevoz v bolnišnico, a je čez manj kot dva dni umrla. Diagnoza: kaheksija, dehidracija, pljučnica. Po domače, shirana, dehidrirana, bolna.«

»Vsi si želimo, da bi jih bilo čim manj. Projekt smo zasnovali z željo, da se vendarle nekaj premakne. Vedno več jih je, ne gre za dejstvo, da mi ne bomo zmogli, ampak predvsem za to – kaj pa bo z vsemi starostniki v Brkinih, Prlekiji, na Krasu? Teh mi ne moremo najti, zato je nujno, da jih ljudje najdejo.«

»Ta meter in pol, dva metra distance je nekaj, kar bomo morali vkomponirati v naša življenja za kar nekaj časa.«

»To je gospa Irena.«

»Ta gospa je res jeklena.«

»Po približno 50 metrih se je balon spet spustil, tako da je nagnjeno košaro vlekel do popolne ustavitve, ki je od mesta prvega trka oddaljena približno 250 metrov.«

»To je šlo tako daleč, da mi je gospa tudi grozila z življenjem. To je bila pika na i.«

»Začetek pokopavanja označuje gradnja mavzoleja, kvadratne kapele v izmeri 5 X 5 metrov, v katero so umestili sarkofag od 30 do 40 let stare gospe, skupaj s predmeti, ki so predstavljeni na razstavi.«

»Vsaka zgodba, ki se je delila, je odprla oči vsaj nekaterim ljudem. In ogromno nam jih piše, da so se zaradi kakšne zgodbe odločili, da le 'raziščejo', zakaj soseda zbira kartone, da so komu plačali kakšen nakup ... So pa ljudje resnično srčno sprejeli ta projekt in nekateri pripravijo za te starostnike res lepe paketke kar samoiniciativno.«